Hladiva
Hladilno sredstvo se uporablja v hladilni napravi za prenos toplote z nižjega temperaturnega nivoja na višji temperaturni nivo. Večina hladilnih sredstev je podvržena faznim spremembam med sprejemom toplote (izparevanje) in oddajanjem toplote (kondenzacija). Zaradi številnih okoljskih vprašanj, kot so tanjšanje ozonskega plašča (vpliv ovrednoten s parametrom ODP (en. Ozone Depletion Potential)) ter globalnega segrevanja (vpliv ovrednoten s parametrom GWP (en. Global Warming Potential)) in njihove tehnične primernosti, je izbor primernega hladilnega sredstva v zadnjem času postal eno najpomembnejših vprašanj.
Glede na kemijsko sestavo hladilnih sredstev lahko hladilna sredstva razdelimo v štiri glavne skupine:
klorofluoroogljikovodiki CFC; nereaktivna hladiva z nizkim vreliščem, cenovno ugodna, enostavna za shranjevanje in nevnetljiva. Zaradi vsebnosti fluora spadajo med toplogredne pline, ki tanjšajo ozonski plašč oz. so nevarni za okolje. Leta 1994 je večina držav že prenehala proizvajati CFC in do leta 2020 bi morale države v razvoju že odpraviti vse zaloge CFC. Primeri CFC so: R11, R12 in R115.
hidro klorofluoroogljikovodiki – HCFC; trenutno se uporabljajo kot nadomestilo za CFC, saj je vpliv na ozon bistveno manjši. Kljub manjšemu vplivu na ozon se tudi ta hladiva postopoma ukinjajo. Poleg tega imajo HCFC za posledico kopičenja klora v ozračju. Primeri HCFC so: R22, R123 in R124.
hidro fluoroogljiki – HFC; zaradi manjšega vpliva na ozon so dobro nadomestilo za CFC in HCFC. Na žalost pa imajo velik potencial globalnega segrevanja. Primeri so: R32, R125, R134a, R404A, R407C, R410A, R507A in R508B. V večini hladilnih naprav danes se nahaja R134a.
naravna hladilna sredstva; kot samo ime predstavlja se nahajajo v okolju in niso umetno ustvarjena, kot predhodno omenjena hladiva. Primeri naravnih hladilnih sredstev so ogljikovodiki (HC: R290 in R600), amoniak (R717), ogljikov dioksid (R744) in voda.
